Pri nemški organizaciji Oxfam so izračunali, kako dolgo mora delati delavec v oskrbovalni verigi Lidla, da zasluži 4.500 evrov. Plantažni delavec v Ekvadorju, poimenujmo ga Miguel, mora delati eno leto. Delavec v trgovski verigi Lidl v Nemčiji za isti zaslužek dela manj kot 8 tednov. Sven Seidel, direktor Lidla, zasluži ta znesek v roku petih ur in pol, Dieter Schwarz, ustanovitelj in lastnik Lidla, pa v samo 68 sekundah.

Zaradi kompleksne organizacijske strukture Lidla dobička ne moremo natančno oceniti. Oxfam Nemčija ocenjuje, da je v obdobju 2014–2015 znašal okoli 3,5 milijarde evrov.

Ne samo delavci na plantažah, temveč npr. tudi blagajniki v evropskih trgovinah pogosto ne prejmejo dostojnega plačila za svoje delo.

Medtem pa je na drugi strani dobavne verige – pri podjetjih, ki pridelujejo sadje, ter pri trgovcih – več kot dovolj blaginje. Menimo, da je pomembno govoriti o neenakostih, ki so v današnjem svetu vse večje in globje. Po podatkih podjetja Credit Suisse ima 10 % najbogatejših ljudi na svetu v lasti kar 89 % svetovnega bogastva. Želimo opozoriti na zelo kompleksen problem, ki bi mu morali posvetiti več pozornosti.

Banane so najbolj prodajano sadje na svetu. Ni jih potrebno oglaševati, saj si jih vsi želijo. So smešno poceni.

Tropsko. Sladko. Hiter in zdrav prigrizek, ki ne potrebuje embalaže.
Tone kemikalij, uničena pokrajina, nedostojne plače, zdravju škodljivi delovni pogoji.
Zgodba o bananah ima tudi temno plat. Odkrijmo jo skupaj!

Vsako banano je vzgojil, pobral ter zapakiral človek. Kakšno je življenje na plantaži?

Ujeti v pasti

Obisk skupnosti sredi nasadov bananovcev, kjer živijo in delajo zaposleni na okoliških plantažah, je bila ena najbolj žalostnih izkušenj na našem potovanju po Kostariki in Panami. Vas je dajala občutek popolne pasti, iz katere lahko ljudi reši samo še čudež. Tisti, ki trdijo, da je enostavno oditi in si poiskati boljšo službo, bi se tukaj lahko marsičesa naučili …

»Moje življenje dejansko ne bi moglo biti hujše.«

Povsem sama sem

»Ko si mati samohranilka, otroci potrebujejo tvoj čas. Toda čas je nekaj, česar imaš pri tem delu najmanj. Ko ob šestih, sedmih zvečer pridemo domov, smo utrujeni, skorajda spimo. Svojo malo hčerko vidim le kakšno uro na dan. Moja druga hči me prav tako želi videti, a ji vedno znova razlagam, da moram poskrbeti za nas ter da ne morem izbirati med njimi in delom, da moram poskrbeti za stvari. Na tej plantaži delam že več kot tri leta. In če bom nekoč odšla, ne vem, kaj bom počela, dokler ne bom dobila druge službe. Kako bom poskrbela za svojo družino, svoje hčerke? Včasih raje še naprej delaš, poskušaš sproti, korak za korakom izboljšati svoj položaj. Zaslužek, ki ga prejemaš za svoje delo, ni dostojen, a z njim lahko vsaj kolikor toliko normalno živiš … Tvoje delo ni pravično poplačano, a ti vseeno nudi določeno varnost.« (zaposlena na plantaži v Kostariki)

»Da uspemo preživeti iz meseca v mesec, moramo s svojimi minimalnimi plačami delati čudeže.«

Skoraj popolna tema

Z zaposlenimi na tej plantaži, ki dobavlja sadje multinacionalki Fyffes, smo se srečali v temi, ob svetlobi sveč in mobilnih telefonov, saj je močna nevihta povzročila izpad elektrike v polovici Kostarike. A tako ali tako ne bi smeli pokazati obrazov ljudi, s katerimi smo govorili. Ne bojijo se le za svoja delovna mesta, ampak za svoja življenja.

»Vodja plantaže nam pravi: 'Ko je v zraku letalo, si poiščite zavetje!' A na plantaži se ni kam skriti.«

Več kot delamo, manj zaslužimo

Ves čas se je šalil z nami, a ko nam je pripovedoval, kaj si misli o svojem delodajalcu, podjetju Chiquita, se je zresnil. Po njegovem mnenju podjetje ne izvaža sadja, ampak kri svojih delavcev. Da bi prihranili denar, zmanjšujejo število delavcev na plantaži – toda delavci, ki ostanejo, morajo zato opraviti precej več dela. Za enako plačilo, seveda.

»Z vodstvom se poskušamo pogovoriti o boljših pogojih dela, a si nihče iz podjetja ne želi sestati z nami.«

Zastrupljene ribe

»Kar se dogaja v Kostariki, je zelo kruto. Z izredno nevarnimi kemikalijami se ne ravna ustrezno, zato onesnažujejo vodo ter ubijajo ribe in druge živali.«

Conter je znamka nematocida v obliki granul, ki zaradi dežja zaide tudi tja, kamor ne bi smel. Končal je v tukajšnji reki in pobil vse ribe v njej. Ko je podjetje izvedelo za to, so sem poslali enega zaposlenega, ki naj bi nadzoroval trajnost proizvodnje, da odstrani ribe iz reke in se jih znebi. To je tudi opravil, pri čemer ni tega z ničemer komentiral. Dogodek z zastrupljenimi ribami sem prijavil takoj, ko se je zgodil. Vse od takrat se vodilni do mene obnašajo sovražno. A ne bom odnehal, in takoj, ko se bo zgodilo kaj podobnega, ne bom molčal. Preganjajo nas, ker govorimo resnico. Vse skupaj vidijo povsem nasprotno: slabo je za njih dobro.«

»Tudi če te od kemikalij boli glava, moraš delati naprej. Po njihovem mnenju si vse skupaj izmišljujemo.«

Tukaj ne marajo nosečnic

Andrea se je ves čas našega pogovora smehljala, čeprav je govorila o strašnih plateh svojega delovnega mesta. Ko se je včlanila v sindikat, je njen partner zaradi tega izgubil službo na plantaži. Med svojo nosečnostjo pa je več dni delala z nevarnimi kemikalijami, saj se je bala, da jo bodo v nasprotnem primeru odpustili.

» Vsi tukaj so prestrašeni, zato sem izmed vseh zaposlenih na plantaži samo jaz včlanjena v sindikat. «

Monokultura in toksični pesticidi ogrožajo okolje.

Banane so po uporabi kemikalij takoj za bombažem, ki je v svetovnem merilu najbolj kemično obremenjena poljščina.

Kaj povzročajo pesticidi?

Strupene snovi, ki jih uporabljajo na plantažah, so izredno nevarne za ljudi. Ker je možno prihraniti pri zaščitni opremi za zaposlene, to podjetja tudi počnejo.

Banane večinoma prodajajo po zelo nizkih cenah. A nekdo vedno plača ceno.

Veliki trgovci vedo, da si potrošniki zapomnimo le ceno za kilogram banan in jih zato prodajajo po smešno nizkih cenah. Nizke cene pritegnejo pozornost kupcev, ki samo čakajo na razprodaje.

Banane so kljub temu, da so prepotovale pol sveta, v povprečju kar za četrtino cenejše od jabolk, ki so lokalni, evropski sadež!

Hitro naraščajoči življenjski stroški in stroški pridelave

Zaradi pritiskov po zniževanju stroškov trpijo tako ljudje kot okolje

Prenizke cene v trgovinah, ki se ne prilagajajo razmeram

Banány v akci

Banana split! Kdo dobi koliko od prodajne cene banan?

Poveži dele dobavne verige banan s številkami tako, da jih povlečeš – ugotovi, kakšen delež maloprodajne cena pripada akterjem. Resnico ti bomo povedali kasneje!

Delavec
Lastnik plantaže
Supermarket
Uzvoznik
Izvoznik
Carina
Zorilnica
Kolik komu připadne z prodejní ceny banánu?
Kolik komu připadne z prodejní ceny banánu?
  • 41%
  • 7%
  • 18,8%
  • 4,3%
  • 10,6%
  • 13,1%
  • 5,2%

S samo nekaj dodatnimi centi za delavce bi bilo življenje na plantaži veliko lažje.

Življenje tukaj je čedalje dražje

V Panami smo bili priča dolgim vrstam ljudi, ki so čakali na hrano, ki jo prebivalcem razdeljujejo lokalne oblasti, saj si ne morejo privoščiti kupovati hrane v trgovinah. Šlo je za osnovna živila, vreče riža in fižola. Velik del prebivalcev Paname in Kostarike si le težko privošči sveža, zdrava in hranljiva živila. Najbolj pa nas je presenetilo, da čebula in korenje semkaj prispeta z Nizozemske, enako kot pri nas v Evropi. Zelenjava-popotnica.

»Ko si reven, moraš jesti tisto, kar si lahko privoščiš.«

Prek meja

»Štiri otroke imam, tri v Nikaragvi in enega tukaj. Najstarejša hči je stara štirinajst, sin enajst, mlajša hči pa osem let. Tukaj pa je moj najmlajši, eno leto je star in se je rodil tukaj.

Razmere v Nikaragvi so drugačne, ni dela … Sem smo prišli v iskanju zaposlitve in boljšega življenja, da tako rečem. Zdaj pa nas napadajo, ker smo iz Nikaragve, sprašujejo nas, zakaj smo tukaj, in nam grozijo.

Na delo se odpravimo ob 5h zjutraj in se domov vrnemo pozno, ob 6h, 7h zvečer. In za to prejmemo 10-12.000 kolonov na dan. Nekaj denarja pošljem v Nikaragvo, svojemu očetu. Okoli 40.000 kolonov na teden pa potrebujemo za hrano.«

Ne zahtevamo veliko

Z delavci podjetja, ki multinacionalko Fyffes oskrbuje z bananami, smo govorili na dvorišču njihove zelo skromne hiše. Ko smo pokukali v notranjost, ni bilo videti veliko – bila je skorajda prazna. Domačini imajo malo lastnine.

Lokalnim psom nismo bili všeč in so na nas lajali tako glasno, da smo komajda razumeli drug drugega. In verjetno nas niso posebej marale niti opice, ki so počivale visoko v drevesnih krošnjah. Morda na posnetku prepoznate njihovo značilno oglašanje.

»Če za opravljeno delo zahtevaš plačilo, te odpustijo.«

Kdo ima moč vplivati na življenje na plantažah?

Dandanes trgovske verige v številnih državah nadzorujejo živilski trg. Njihov vpliv je izredno močan.

Trgovski centri dejansko igrajo vlogo »vratarjev« (angl. gatekeepers), ki opazujejo/nadzorujejo naše nakupovalne vozičke. Odločajo o tem, kateri dobavitelj bo dobil možnost prodaje svojih izdelkov končnemu potrošniku. Takšno moč je mogoče zlorabljati, pri čemer se trgovci ne zadržujejo.

Dobavitelje pogosto prisilijo v neugodne poslovne odnose, s tem ko na njih prenesejo vsa tveganja. Ti so tako prisiljeni prodajati svoje izdelke po ekstremno nizkih cenah.

Kdo má v banánovém světě největší moc?

Pritisk na nižanje cen se prenaša nazaj po trgovski verigi vse do njenega začetka. Posledice najbolj čutijo najšibkejši akterji brez pogajalske moči: mali pridelovalci in delavci.

Nekoč je trgovino z bananami obvladovala le peščica podjetij, ki so se ukvarjala s pridelavo sadja. V zadnjem času pa to vlogo prevzemajo vplivnejši igralci – trgovske verige. Vse pogosteje in vse več nabavljajo neposredno od držav proizvajalk.

Globalno gledano ima Evropa na nacionalnih trgih najvišji delež trgovskih blagovnih znamk. V 2015 naj bi ta delež predstavljal že 40 % hrane iz prodaje na drobno.

Zgodbe iz plantaž so lahko tudi drugačne

Obstajajo tudi kraji, kjer posel z bananami poteka drugače, kot ste lahko videli v prejšnjih poglavjih. Glavni akterji pri bolj pozitivni plati zgodbe o bananah so sistemi certificiranja, neodvisni sindikati ter lokalne oblasti.

Pometimo z dvomi

  • Eno najbolj cenjenih jamstev za etično poreklo izdelkov je sistem certificiranja Fairtrade. Izdelki s certifikatom Fairtrade so označeni z lahko prepoznavno modrozeleno nalepko. Močni strani tega sistema certificiranja sta določena minimalna odkupna cena izdelkov ter plačilo socialne premije.
  • Banane so paradni konj certifikacijske sheme Fairtrade. Gre za enega najuspešnejših proizvodov, skupaj s kavo in kakavom. Certificirane so tako plantaže kot tudi zadruge oz. organizacije, v katerih so združeni mali pridelovalci. Velik delež pravičnotrgovinskih banan ima tudi ekološke certifikate. Bodite pozorni na to, da gre za dva različna certifikata! Certifikati pravične trgovine so manj natančni od ekoloških na področju ohranjanja narave.
  • Eno od pravil certificiranja Fairtrade je najnižja možna raven porabe kemikalij. Kmetje na primer na plantažah posejejo majhne rastline, ki predstavljajo konkurenco plevelu ter izboljšujejo rodovitnost tal. Zaradi takšnih »pomočnikov« je potreba po herbicidih precej manjša. V sistemu Fairtrade so najnevarnejše vrste pesticidov prepovedane.
  • Med osnovnimi načeli sistema Fairtrade so prepoved otroškega in prisilnega (suženjskega) dela, demokratično upravljanje ter enakopravnost. Pomembni značilnosti sheme sta tudi varstvo pravic manjšin ter omogočanje priložnosti ženskam, da uveljavijo svoje sposobnosti. Na fotografiji se smehlja Colette Corenald, računovodkinja Fairtrade zadruge Coobana.
  • Zadruge pridelovalcev in plantaže za vsak zaboj banan prejmejo en ameriški dolar več. Gre za t. i. socialno premijo, ki jo lahko vložijo v proizvodnjo ali v razvoj svoje skupnosti. To je odvisno od njihovega dogovora, saj delavci o porabi premije demokratično odločajo sami. Na fotografiji je Santiago Castillo Morales, eden od ustanoviteljev zadruge Coobana.
  • Zahvaljujoč temu socialnemu dodatku je panamska zadruga Coobana tako na primer priskrbela rezervoarje za vodo za lokalne prebivalce, saj voda iz lokalnega vodnjaka ni bila primerna za uživanje. V vasi, kjer so si pred tem vsi prebivalci delili skupno stranišče na prostem, pa je zahvaljujoč premiji vsaka družina prejela denar za lastno kopalnico in stranišče. Dona Carmen je svoje v celoti okrasila s čipkami!
  • Zadruga poleg tega svojim članom pomaga pri izgradnji ali obnovi njihovih hiš ter ljudem iz mest daje zemljišča, da si lahko zgradijo lastna bivališča.
  • Coobana je s pomočjo socialne premije zgradila tudi dve trgovini, v katerih prodajajo osnovna živila po nižjih cenah kot v ostalih lokalnih trgovinah. V Panami je hrana dejansko zelo draga glede na povprečne prihodke prebivalcev in veliko družin si ne more privoščiti dovolj hranljivih živil. Za pultom trgovine se lahko spoznate z Adalio Baker Smith.
  • Že tradicionalno del premije namenijo izobraževanju. Zadruga vsem z dobrimi ocenami, ki si želijo nadaljevati šolanje, podeljuje štipendije. V drugih zadrugah bodisi zgradijo šolo ali pa plačajo učitelja, odvisno od potreb.
  • Varovanje zdravja je bistvenega pomena, zato je delavce na certificiranih plantažah lahko prepoznati po njihovih gumijastih rokavicah, predpasnikih in drugih zaščitnih oblačilih. Prav tako imajo zaposleni na Fairtrade plantažah zagotovljeno vsaj minimalno plačo v skladu z zakonodajo ali pa povprečno plačo v enakem ekonomskem sektorju v regiji – odvisno od tega, kateri znesek je višji.
  • Poleg certifikacijske sheme Fairtrade (ki jo podeljuje FLOCert) obstaja tudi uveljavljeni sistem pravične trgovine, v katerega so vključene organizacije, ki trgujejo z blagom, ki je v celoti proizvedeno po načelih pravične trgovine, kot so EZA, GEPA, Altromercato. Spoštovanje načel pravične trgovine organizacijam zagotavlja članstvo v Svetovni pravičnotrgovinski organizaciji. Na fotografiji računovodja iz tradicionalne ekvadorske zadruge UROCAL kmetom izroča njihove plače.
  • Obstaja toliko različnih sistemov certificiranja, da so potrošniki pogosto precej zmedeni. Tako se na bananah velikokrat znajde nalepka z zeleno žabo, ki označuje certifikat Rainforest Alliance. Toda standardi tega certifikacijskega standarda so včasih nejasni ali pa težko preverljivi, poleg tega pa pridelovalcem ne zagotavljajo minimalnih odkupnih cen ali socialne premije …
  • Delovne pogoje na plantažah lahko izboljšajo tudi neodvisni sindikati. Delavci v državah izvoznicah se pogosto le slabo zavedajo svojih pravic ali na primer tega, kakšno plačilo bi morali prejeti za svoje delo. Na fotografiji sindikalist kaže razliko med plačo delavcev ter zneskom, ki bi ga ti morali prejemati v skladu z zakonom.
  • »Sindikati so pomembni in potrebni za to, da so vsaj minimalnega dela dobička podjetja dejansko deležni tudi delavci na plantažah. Da prejemajo višje plačilo za svoje delo, da imajo višji življenjski standard, da so bolj zdravi, imajo dostojnejša bivališča, da imajo dostop do izobrazbe in da lahko tudi počivajo. Da imajo preprosto bolj pestro življenje, saj pogosto živijo v zelo zahtevnih pogojih.« (Didier Leiton Valverde, sindikat SITRAP, Kostarika
  • Pomembno vlogo lahko odigra tudi vlada, če so jim resnično mar pravice kmetov in delavcev. V Ekvadorju so oblasti na primer določile minimalno odkupno ceno za zaboj banan, za spoštovanje pravil pa skrbijo z inšpekcijskimi pregledi in visokimi globami. V Panami niso nič nenavadnega obiski uradnikov z ministrstva za delo, ki preverjajo, ali zaposleni na plantažah nosijo zaščitna oblačila.

Potovanje po svetu banan

PERU

Večina banan iz Peruja nosi ekološki certifikat. Perujci zaradi ugodne geografske lege lahko pridelujejo ekološke banane. Območja pridelave so obdana z gorami, zato škodljivci in bolezni pridelovalcem ne povzročajo skrbi.

EKVADOR

Ekvador je največji izvoznik banan na svetu. Lokalne oblasti so določile uradno minimalno ceno za škatlo banan, da bi kmete zavarovala pred spremembami na trgu in pred pritiski kupcev , prizadeva pa si tudi zagotoviti, da bi bila uradna minimalna plača tudi dostojna.

KOLUMBIJA

Drža je ena izmed pet največjih izvoznic na svetu. Tamkajšnji sindikati imajo že tradicionalno velik vpliv in veliko članov. A obenem so člani sindikatov v Kolumbiji zaradi nasilja in umorov v stalni nevarnosti.

GVATEMALA

V Gvatemali gojijo banane v regiji Izabal na karibski obali, ter na drugi strani države, na pacifiški obali. Pacifiški del je problematičen, saj tam sindikati ne delujejo zaradi nasilja, groženj, ugrabitev in umorov njihovih članov. Sindikalisti so žrtve nasilja tudi na karibski obali, a so si tam vseeno uspeli izboriti boljše delovne pogoje.

DOMINIKANSKA REPUBLIKA

Banane so drugi najpomembnejši izvozni pridelek te karibske države, poleg tega pa jih je večina pridelanih ekološko. Dve tretjini delavcev predstavljajo priseljenci iz bližnjega Haitija. Njihovi delovni pogoji so resnično skrb vzbujajoči. Nekateri med njimi so v državi nezakonito, vendar se je leta 2015 začel proces legalizacije in si postopoma pridobivajo potrebne dokumente.

FILIPINY

Filipini so drugi največji izvoznik banan na svetu, a pridelujejo predvsem za azijski trg. V tujino izvozijo okoli četrtine pridelanih banan, ostale pa pojedo Filipinci sami.

SLONOKOŠČENA OBALA

Izvoz banan iz afriških držav konstantno narašča, vendar razmere na plantažah ostajajo slabe. Delovnik je zelo dolg, plače so mizerne, slabi pa so tudi zdravstveni in varnostni pogoji. Leta 2015 pa so štiri delavske organizacije ustanovile sindikat.

KAMERUN

Banane predstavljajo peti največji izvozni vir zaslužka. Izvažajo v Evropo, predvsem v Francijo in VB. Delavci na kamerunskih plantažah prejemajo plačila, ki ne pokrivajo niti osnovnih življenjskih stroškov, medtem ko morajo dolge ure delati v nevarnih pogojih, s slabo zaščitno opremo, ki jih ne more obvarovati pred boleznimi in poškodbami. Vseeno pa obstaja sindikat, imenovan FAWU, ki delavcem pomaga pri zagovarjanju in varovanju njihovih pravic.

UGANDA

Uganda je po količini pridelanih banan na drugem mestu na svetu, takoj za Indijo. Banane predstavljajo pomemben del lokalne prehrane: Ugandčani pojedo do enega kilograma banan dnevno! Pri tem gre večinoma za banane za kuhanje, ki nekoliko spominjajo na naš krompir.

VETROVNI OTOKI:

Danes ima več kot 85 % banan, ki jih gojijo na otokih, certifikat pravične trgovine. Zaradi takega načina pridelave in trgovanja je lokalnim pridelovalcem, ki so združeni v nacionalno združenje kmetovalcev WINFA (Windward Island Farmers Association), uspelo prebroditi težko obdobje po uničujočih naravnih nesrečah v zadnjih letih – med drugim tudi orkane, povezane s podnebnimi spremembami.

MADEIRA

Avtonomni portugalski otoški ozemlji Azori in Madeira svojo matično državo oskrbujeta z izvrstnimi bananami, zato Portugalci dajejo prednost domačim bananam, čeprav so običajno dražje od tistih iz Latinske Amerike.

VELIKA BRITANIJA

Britanci pojejo največ banan v Evropi, skoraj 18 kg na osebo vsako leto! Veliko banan pa zaužijejo tudi v Skandinaviji. Žal so cene banan v VB ekstremno nizke zaradi cenovne vojne med velikimi trgovci.

INDIJA

Danes lahko največjo raznolikost banan najdemo v Indiji, kjer raste več kot 670 domačih in divjih vrst!

GUADELOUPE IN MARTINIQUE

Francoska prekomorska departmaja Guadeloupe in Martinique sta že od leta 1920 najpomembnejša dobavitelja banan tej državi. Tudi danes več kot trideset odstotkov banan, ki jih pojedo Francozi, prihaja iz teh dveh otoških ozemelj.

ESTONIJA

Po podatkih Evropske komisije iz leta 2014 je estonski maloprodajni trg najbolj koncentriran v Evropi. Pet največjih trgovskih verig nadzoruje 76 % trga s prehranskimi izdelki. Na drugi strani pa sta Romunija in Bolgarija, kjer je trg najmanj koncentriran.

ŠVICA - Ženeva

Carinske dajatve na uvoz banan v Evropsko unijo so bile razlog za dolgotrajen spor med ZDA in EU, pogosto poimenovan »bananske vojne«, ki sta jih končali Svetovna trgovinska organizacija in kasnejša Ženevska konvencija iz leta 2010, po kateri se bo carina do leta 2019 postopoma zmanjšala na 114 EUR za tono banan.

KANARSKI OTOKI

Kanarski otoki dobavljajo banane predvsem celinski Španiji. 55 % banan, ki jih porabijo Španci, je pridelanih v Evropi, predvsem na Kanarskih otokih. Leta 1888 je v Anglijo prispela prva pošiljka banan vrste Cavendish iz Kanarskih otokov. Kupil jih je Thomas Fyffe.

NEMČIJA

V tej državi ima sedež trgovska veriga Lidl in njeno sestrsko podjetje Kaufland. Lidl ima trgovine v 26 državah, njegov letni prihodek pa znaša kar 79.3 milijarde (billions) evrov. Je četrta največja trgovska veriga na svetu in prva v Evropi.

OCEAN

V preteklosti so morale biti ladje, ki so prevažale izključno banane, napolnjene do zadnjega roba. Danes hladilni zabojniki omogočajo večjo tržno prilagodljivost, saj lahko naložijo toliko sadja, kot ga potrebujejo ali želijo.

Ta zemljevid je pristranski!

Zaradi tehničnih omejitev smo uporabili klasični Mercatorjev zemljevid sveta, ki prikazuje države v popačenih razmerjih, saj so države, ki so bližje Zemljinima poloma, prikazane relativno večje kot tiste bližje ekvatorju. Tako izgleda Evropa veliko večja, kot je v resnici. Bolje je pogledati na Gall-Petersov prikaz sveta, ki ohranja dejanska razmerja v velikosti med ozemlji.

Razširi svoja obzorja tukaj!

Ukrepaj! Naj te pravične banane navdušijo!

Ali lahko kaj naredim? Seveda!

Podjetja za pridelavo sadja in trgovske verige bodo spremenili sporne prakse šele takrat, ko jim bomo potrošniki dali jasen znak, da so nam zgodbe predmetov v nakupovalnih košarah pomembne.

Uporabi svojo moč, superjunak!

Različne možnosti 

Različne možnosti lahko raziščete tukaj:

Peticja

Peticijam in nujnim akcijam lahko sledite tukaj:

Follow us on

Kdo smo?

Spletna stran je del mednarodnega projekta Sadje naj bo pravično! (Make fruit fair!), ki se zavzema za pravično in trajnostno trgovino z bananami in drugim sadjem. V Sloveniji kampanjo vodi Focus, društvo za sonaraven razvoj.

Z veseljem vam bomo odgovorili na vsa vprašanja o naši organizaciji! Dosegljivi smo na elektronskem naslovu info@focus.si in po telefonu na 01 515 40 80.

Avtorji vsebine so Jakub Freiwald, Stanislav Komínek, Pavla Kotíková in Barbora Trojak iz Češke. Večina fotografij in posnetkov je bila posnetih julija in avgusta 2016 v Kostariki in Panami. Vsebine lahko z navedbo avtorjev in vira uporabljate v neprofitne namene (CC-BY-NC).

Viri informacij: